Razbijem naj ogledalo, se sprašuješ zakaj? Ali ne prinaša razbito ogledalo sedem let nesreče? To je vraža in verjetno je nekaj na tem, če se je obdržala, kajne? Vsi smo že kdaj nenamerno razbili svoje ogledalo in za trenutek zaskrbljeno obstali in se spraševali, če bo v našem življenju nastopilo obdobje nesreče. To vražo pa lahko pogledamo še z drugega zornega kota.

Naša življenja so prepredena z iluzijami in slepo verjamemo v podobo, ki jo zrcali naše ogledalo. Nikoli se ne vprašamo, če je morda popačena in zastira našo resnično bit. Živimo z vrednotami, prioritetami in stališči, ki so nam bila privzgojena že v zgodnjem otroštvu. Pomislimo, kaj vse smo sprejeli za svojo resnico brez, da bi se vprašali, če verjamemo v to kar nam je bilo dano. Lahko rečemo, da so nam del podobe oblikovali in narisali drugi po svojem okusu, ki pa nam mogoče ni v celoti všeč. Sopomenki za iluzijo sta tudi samoprevara in slepilo … besedi, ki sta polni pomena in sporočata, da se vedno vračamo k sebi in vzroki vseh iluzij so v nas. Prevaramo in slepimo zgolj sebe.

Za to, da se prenehamo slepiti in vedno bolj in bolj razkrivamo svojo bit, pa je potrebno skozi življenje spustiti iz rok kar precejšnje število ogledal, ki jih uporabljamo. Vsi smo jih do zdaj razbili že kar nekaj, nekateri več, drugi manj in so še tretji, ki pa niso nobenega … Venomer, ko ga spustimo iz rok pa se poslovimo od različnih iluzij in opazujemo, kako se te razbijejo na tisoče delcev. Vsi ti raztreščeni delci kar naenkrat ležijo vsepovprek po tleh … del naše duše je razbit na koščke in končno osvobojen iluzij, ki so držale ogledalo skupaj. Zdaj pa nastopi tistih sedem let nesreče. Odvisno je od nas, če bodo res nesrečna. V primeru, da smo na iluzije preveč navezani in jih bomo skušali zlepiti nazaj skupaj v staro podobo, bomo verjetno res strtega srca. Nikoli ne moremo nazaj v staro, ko pa smo enkrat že ugledali kaj je pravo. Lepo obdobje pa nastopi, ko smo končno pripravljeni, da prevetrimo svojo notranjost in oblikujemo novo podobo v skladu z nami.

V katere iluzije pa ti verjameš? Ali jih mogoče sploh prepoznaš? Kaj se ne sklada s tem, kar v sebi čutiš, da je tvoja resnica? S čim vse se v življenju strinjaš, ker naj bi bilo to ‘normalno in običajno’? V pomoč pri prepoznavanju le teh, nam pomaga tudi tehnika pisanja dnevnika. Ne mislim na tistega, ki smo ga pisali kot otroci, ampak malo drugačnega. Odpremo zvezek in vanj pišemo avtomatsko, brez razmišljanja … na tak način marsikaj izvemo o sebi. Za začetek prepoznajmo, kakšna prepričanja smo v otroštvu prevzeli od drugih ljudi. Zapišite in nato vzpostavite s seboj dialog in prisluhnite, kaj vse bo prišlo na plan. Nad marsičem bomo presenečeni, ker bomo določene stvari končno ozavestili in potem z dvomom zopet pogledali sebe v ogledalo.

Ogledalo se bo vedno spremenilo in odzvalo le na tvoje besede in dejanja. Samo od sebe ne bo naredilo ničesar. Njegova naloga je, da kaže resnico v katero verjameš, ali je ta približek pravi ali popolnoma zamegljen, pa ga ne zanima.

Zazri se zdaj v svoje ogledalo, ali izžareva tebe? V sedmih letih nesreče lahko zaživimo v sreči. Kajti v iluzijah spiš, v razbijanju teh zaživiš!

Razbij ogledalo!

Recent Posts

Recent Comments