Vsak umetnik vam bo, če ga vprašate, povedal, da se spominja risanja in čečkanja že od malih nog. Tudi pri meni ni bilo drugače. Spomnim se, kako sem se skrivala v kot dnevne sobe, da sem čečkala po omari. Mami seveda ni bila tako navdušena nad mojimi umetninami kot sem bila jaz, verjetno samo zato, ker niso bile tako dobre. Jo popolnoma razumem. Kasneje pa sem vedno delala domačo nalogo namesto svojega starejšega brata, če je bilo treba kaj narisati oziroma pobarvati. To me je namreč veselilo, njemu pa se ni ljubilo. In tako sem začela svojo umetniško pot.

Nekaj kasneje, proti koncu srednje šole pa sem naletela na t.i. concept art. Termin sicer nima uradnega slovenskega prevoda, gre pa za oblikovanje konceptov, zasnovo likovne podobe oziroma vizualizacijo idej pred končnim produktom. Razvil se je šele v 20. stoletju s pojavom znanstvene fantastike v filmih, Disneyjevih animiranih filmov in kasneje razvojem video iger. Concept art je nekakšna podzvrst produkcijske ilustracije za filme. Pri tem niso tako pomembni detajli in dobre risarske sposobnosti, temveč so bolj pomembni prikazi razpoloženja in občutkov scen, lokacij in kostumov. Prav to je pritegnilo mojo pozornost, ker sem vedela, da nočem preživeti več dni pri eni sliki, kjer bi naslikala vsak detajl. Pri mnogih concept art-ih gre zgolj za skice, pomembno pa je, da imajo te skice dramatične kompozicije, svetlobo, barve ter zgodbo, ki te pritegne, da bi izvedel več. Pri tem pa so ohranjene grobe in hitre poteze s čopičem, kar daje slikam karakter in individualnost.

Concept art je nekakšna podzvrst produkcijske ilustracije za filme.

Seveda sem se hotela tudi sama naučiti, kako izdelati tako zanimive skice, ki bi pripovedale svojo zgodbo. Vendar pa  v naši bližini na žalosti ni možnosti študija prav za to področje. Tako sem se odločila za najbližji podoben študij – grafično oblikovanje. Vem, sliši se skoraj nič podobno in še danes se tudi sama sprašujem, zakaj se nisem raje kar vpisala na študij ilustracije. Ampak takrat se mi je zdelo bolj logično, da se naučim oblikovalskega razmišljanja kot pa risanja znastvenih ilustracij rastlin. In morda to niti ni bila napačna odločitev, ker mi še danes vedno prav pride razmišljanje, kako rešiti težavo s pomočjo hitrih skic, ki jih lahko hitro zavržem, če naročniku ne ustrezajo, namesto da se po več ur posvečam risanju detajlov in lepim slikam, ki so potem zavrnjene s strani naročnika. Pri tem mi seveda pomaga predhodno znanje risanja in slikanja, so pa prvotne skice velikokrat podobne čačkam, ki sem jih kot majhna deklica izdelovala na omari.

Grafično oblikovanje me je nekaj časa tudi veselilo in še danes uporabljam to znanje, ko delam svoje izdelke, kot so koledarji, spletna stran, portfolio, itd., vendar pa sem kmalu po končanem študiju ugotovila, da to ni nekaj, kar bi želela početi vsak dan … še posebej po slabi izkušnji mojega prvega študentskega dela grafične oblikovalke (predolga zgodba za ta članek, mogoče kdaj drugič). Zato sem raje izpopolnila svoje sposobnosti v digitalni ilustraciji, nadaljevala študij na Danskem, kjer sem se želela naučiti več o concept art-u in produkcijskemu oblikovanju, in pred slabim letom pristala nazaj doma, s čopičem in barvo v roki. V zadnjem letu sem namreč začela slikati z gvašem, ker sem na internetu zasledila, da je to tehnika, ki je najbolj podobna digitalni ilustraciji, saj omogoča prozorno nanašanje barv, tudi svetlih odtenkov čez temne. Seveda še vedno ustvarjam tudi v digitalni tehniki, vendar je nekaj preprostega in sproščujočega v packanju z barvo, kar me vedno znova razveseli.

V mojem iskanju znanja o concept art-u pa sem postala navdušena tudi nad animiranimi filmi japonskega Studia Ghibli in poskušala posnemati njihove tehnike in stil slikanja ozadij. Tako da je moja želja še vedno ustvarjanje concept art-ov oziroma slikanje ozadij za video igre ali filme.

Avtorica: Maruša Gorjup

Z menoj se lahko povežeš na Facebook in Instagram.

Recent Posts

Recent Comments